Prispevki
Prispevki | Novejši | Starejši

3. april 2001
Možnar Škoda M.1911, kal. 30'5 cm
učinkovito orožje, ki je postalo legendarno zaradi vojne propagande

Med prvo svetovno vojno se je v Avstro-Ogrski veliko govorilo o možnarju 30'5 cm, mod. 1911, izdelanem v Škodini tovarni v Plznu, saj je bila njegova značilna oblika vsakomur poznana. Zaradi izrednih vojnih uspehov in uspešne vojne propagande so mu pripisovali skoraj nadnaravno moč. Še danes mnogi mislijo, da je bila ta zver s premerom žrela 30'5 cm velika in so večinoma razočarani, ko izvejo, da je bilo za njegovo delovanje potrebnih le nekaj mož. Njegovim čarom se še danes ne morejo upreti številni pisci, zgodovinarji, ljubitelji ter raziskovalci dogajanj med prve svetovne vojne.

Konec prejšnjega stoletja je bilo najtežje avstro-ogrsko orožje za obstreljevanje utrdb 24-centimetrski možnar M. 1898. Ker so izkušnje iz rusko - japonske vojne pokazale, da je ta kaliber za rušenje sodobnih utrdb preslaboten, se je že leta 1905 A-O vojaško ministrstvo odločilo za orožje z večjim kalibrom. Istočasno je postavilo zahtevo, da mora biti zaradi težke prehodnosti obmejnega pasu novo orožje mobilnejše. Na območju, kjer so pričakovali izbruh bojev, je bila železniška mreža slabo razvita, trdnjave, proti katerim bi morala ta orožja delovati, pa so bile globoko v sovražnikovem ozemlju. Odločiti so se morali za orožje, ki naj bi bilo neodvisno od železnice in ki bi se lahko premikalo po obstoječih cestah. Odločili so se za motorizirane baterije, ki bi jih vlekli posebni vlačilci. Pri tovrstnih prevozih pa so računali tudi na razne tehnične prepreke, kot so slabe ceste, mostovi s slabimi nosilnostmi, zasilni pontonski mostovi, kar je omejevalo največjo skupno dovoljeno težo posameznih prikolic z deli tega orožja. Na osnovi opravljenih raziskav so ugotovili, da pride v poštev le cev kalibra 30'5 cm. Tako je leta 1906 Škoda iz Plzna (Skodawerke A. G. Pilsen), največja tovarna orožja v A-O, dobila nalogo, da se takoj loti konstrukcije takšnega orožja. Pri konstruiranju je sodeloval tudi Slovenec, podmaršal (Feldmarschalleutnant) Joža Tomše pl. Savskidol (Savskodolski).

Foto: arhiv Davida Erika Pipana
Možnar Škoda 30,5 cm M.1911 pri Gorici leta 1916.

Že 1. junija 1908 so bili izdelani načrti, leta 1909 pa prvi prototip, ki je med preizkusi pokazal še veliko pomanjkljivosti. Da učinek tega možnarja ne bi zaostajal za učinki orožij večjih kalibrov, so to pomanjkljivost sistematično odpravljali z večanjem teže izstrelka in močnejšim polnjenjem. Leta 1911 je bil pri Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) preizkušen že izboljšan model. Preizkusili so vožnjo z vlačilci, več vrst granat in polnjenj. Preizkusno so obstreljali tudi betonske zidove, ki so bili enako debeli kot zidovi najmočnejših trdnjav tistega časa. Končni uspeh teh preizkusov je bil, da so prebili tudi najmočnejše zidove. Rezultate so primerjali z istočasno razvito nemško 28-centimetrsko havbico L/12, ki jo je izdelala tovarna Krupp, in pokazalo se je, da je Škodin možnar mnogo boljši.

Zaradi predvidevanj, da lahko pride do vojne z Italijo in da je v tem primeru potrebno najprej uničiti njene obmejne trdnjave, je vojno ministrstvo januarja 1912 naročilo 12 možnarjev 30'5 cm z vso opremo in strelivom.

Slavni konstruktor Ferdinand Porsche je posebej zanj razvil bencinsko - električni vlačilec (100 KM), s katerim so ga, razstavljenega in naloženega na tri prikolice, prevažali s hitrostjo do 15 km/h. Prikolice so bile posebej prirejene razstavljenemu tovoru, ki so ga prevažale - cev, lafeta in podnožje s priborom. Možnar so sestavili in pripravili za delovanje že v 40 - 50 minutah, z enako hitrostjo pa so ga lahko tudi ponovno pripravili za transport. Njegove dimenzije so bile zelo majhne, zato je lahko povsod našel primeren zaklon in ga je sovražnik težko odkril.

Foto: arhiv Davida Erika Pipana
Prevrnjen možnar nekje v Galiciji. Zelo verjetno ga je prevrnil zračni piš bližnje eksplozije sovražnikove granate. Na fotografiji se lepo vidi tudi lesena ploščad, na katero je bila pritrjena lafeta.

Možnar je lahko na uro izstrelil do petnajst 380-kilogramskih (M. 11/9) ali 287-kilogramskih (M. 15/9) granat, ki so rušile vse vrste tedanjih utrdb. V dosegu 11 km niso bili pred njim varni niti nasolidnejši zakloni. Primeren je bil tudi za obstreljevanje oddaljenih skupinskih ciljev; leta 1915 so namreč razvili šrapnelsko granato (M.15 G-Schrapnell), ki je postala strah in trepet sovražnikove pehote.

Novembra 1913 je bil možnar 30'5 cm predstavljen tudi nemški vojaški strokovni komisiji, kjer se je tako dobro izkazal, da je morala Avstro-Ogrska ob izbruhu vojne odstopiti Nemčiji eno tretjino teh orožij (4 baterije po 2 možnarja).

Na začetku prve svetovne vojne je imela Avstro-Ogrska 24 možnarjev 30,5 cm, spomladi 1917 pa so razpolagali že z 58 kosi tega orožja (29 baterij). V zadnjem letu vojne jih je bilo v 36 baterijah že 72. Možnarji so odločno posegli v boje tudi na italijanski fronti, kjer ne gre zanemariti njihove pomembne vloge v južnotirolski ofenzivi in pri preboju soške fronte.

Na drobce njegovih granat še danes naletimo na vseh nekdanjih slavnih bojiščih, saj ga skoraj ni kraja, kjer ne bi (bolj ali manj) uspešno posredoval.

Foto: arhiv Davida Erika Pipana
Sestavljanje možnarja pri Sv. Luciji (danes Most na Soči).

Zaradi svoje učinkovitosti je postal Škodin možnar kal. 30'5 cm najbolj slavno avstro-ogrsko orožje. K temu je precej prispevala uradna propaganda, ki ga ni držala v tajnosti. Uničevalni učinek njegovih težkih granat je naganjal strah v kosti sovražnikom, hkrati pa je bil zelo uporaben za dvigovanje bojne morale lastnih enot in patriotizma v celi armadi.

Vojna propaganda je to orožje izbrala za svoje potrebe namerno in zelo premišljeno ter ga na razne načine ponujala ljudem. Podoba možnarja se je pojavljala na raznih spominkih, obeskih, vazah, pepelnikih, okrasnih krožnikih, izdelali so celo zelo natančne miniature tega orožja.

Številni slikarji so ga upodobili na neštetih vojnopropagandnih razglednicah in ga narisali celo na božično-novoletne in velikonočne voščilnice.

Foto: Simon Kovačič
Zbirka Mirka Kurinčiča iz Drežnice. Prstan pripadnika 18. baterije možnarjev 30,5 cm.

Posadkam Škodinih možnarjev so bile namenjene tudi nekatere, med A-O vojaki zelo priljubljenene vojaške značke, na katerih je bilo upodobljeno to orožje ali pa njegov izstrelek. Večinoma je šlo za značke splošnega značaja, pripadniki nekaterih baterij pa so si dali izdelati značke po lastni zamisli ali pa so na že obstoječe zapisali še številko lastne baterije. Na te značke so bili vojaki zelo ponosni in so si jih zelo radi pripenjali na svoje kape, nekateri pa celo nad prsne žepe vojaških uniform. Redki izbranci so se ponašali celo s prstani, na katerih je bila oznaka njihove možnarske baterije.

Možnar 30'5 cm M. 1911 so med vojno na osnovi praktičnih izkušenj konstrukcijsko dopolnjevali. Predelana različica je dobila oznako M.11/16, končno pa so razvili nov tip M.16. Do konca vojne je prišlo na bojišča 14 teh orožij, druga, nedokončana, pa je po vojni v svojo oborožitev vključila češkoslovaška armada.

Po prvi svetovni vojni so Češkoslovaška, Italija, Madžarska in Jugoslavija uvrstile možnar 30'5 cm v svojo oborožitev in ga obdržale do začetka druge svetovne vojne. Dve orožji, ki sta ostali v Avstriji, pa sta služili le še kot muzejska eksponata, saj ju Avstrija kot poraženka ni smela imeti v svoji oborožitvi. Med drugo svetovno vojno je ta dva možnarja mobilizirala in uporabila na ruskem bojišču nemška vojska, kjer so se za njima izgubile vse sledi.

Foto: Tomaž Ovčak
V Roveretu na Južnem Tirolskem stoji eden od dveh ohranjenih možnarjev Škoda 30,5 cm M.1911.

Danes sta ohranena le dva primerka tega slavnega orožja. Tisti, ki ga lahko občudujemo v Roveretu v Italiji, saj se je le za las izognil podobni usodi kot primerka iz dunajskega muzeja. Med drugo svetovno vojno so tudi tega hoteli uporabiti Nemci, vendar so pri tehničnem pregledu ugotovili, da ima močno poškodovano cev. Drugi pa je našel častno mesto v vojaškem muzeju v Beogradu.

David Erik Pipan

 

 

 
 
Društvo | Novice | Forum | Pro Hereditate | Prispevki | Povezave | Naročilnica | Kontakti
Copyright © 2001-2022 Društvo soška fronta 1915 - 1917. Vse pravice pridržane.
Pravniški drobni tisk | Webmaster | Piškotki