4. december 2005
PRISPEVEK DRUŠTVA SOŠKA FRONTA NOVA GORICA K OHRANJANJU PREMIČNE IN NEPREMIČNE DEDIŠČINE PRVE SVETOVNE VOJNE V POSOČJU

 OHRANJANJE PREMIČNE DEDIŠČINE SOŠKE FRONTE

            V letih po prvi svetovni vojni (pa tudi po drugi) so se številni prebivalci Soške doline in Krasa preživljali z iskanjem in nabiranjem raznega materiala, predvsem kovin, ki so jih za sabo pustili boji na soški fronti. Uporabne predmete so obdržali, kovine pa so nosili na odkupne postaje in tako zaslužili kakšen "dinar", ki jim je še kako prav prišel ob vsesplošnem pomanjkanju. V nuji za preživetje so se lotevali tudi nevarnih eksplozivnih teles, kot so granate in šrapneli, saj so bile barvne kovine, iz katerih so bili sestavljeni, zelo iskane in tudi dobro plačane. Žal pa je pri tem prihajalo tudi do usodnih napak, ki so marsikoga stale življenja.

            Na našem območju še danes vidimo večje granate in druge predmete, ki krasijo vhode v hiše, kajti nekateri so se zavedali, da ni pametno prav vsak predmet prodati za odpadni material, temveč so bolj zanimive predmete obdržali zase. Tako so začele nastajati prve zasebne zbirke. V zadnjih petnajstih letih, ko se je zanimanje za prvo svetovno vojno zelo povečalo in so se zbiralci lotili iskanja predmetov bolj načrtno in temeljito, je v Posočju nastalo poleg ustanov, ki se strokovno ukvarjajo s hranjenjem naše premične kulturne dediščine (Goriški in Kobariški muzej), tudi nekaj zasebnih muzejskih zbirk. Med lastniki takih zbirk, sta tudi člana našega društva.

            Mirko Kurinčič iz Drežnice se je z ostanki prve svetovne vojne srečal že kot otrok, ko je po bližnjih gorah pasel ovce in nabiral zdravilna zelišča. Marsikateri predmet v njegovi zbirki, je iz tistega časa. Velika večina v muzeju razstavljenih predmetov, med katerimi izstopajo osebni predmeti vojakov, je bila najdena visoko v kavernah krnskega pogorja, zato je tudi muzej posvečen bojem na Batognici, kjer so ves čas vojne nad prepadnimi pobočji divjali hudi bližinski boji.

            Bojem v srednjem Posočju, predvsem na Banjški planoti, je posvečen "Mali muzej prve svetovne vojne" na Banjšicah, ki ga je ob pomoči številnih članov našega društva odprl Zdenko Mužič. Že kot otrok se je srečeval z ostanki prve svetovne vojne, ko je zbiral odpadni vojaški material in ga prodajal odpadom in s tem pomagal staršem pri preživetju. Kasneje, ko je prišel do spoznanja, da je teh predmetov vedno manj, se je posvetil tudi načrtnemu zbiranju in se po dvajsetih letih odločil, da pokaže svojo zbirko javnosti.

            V naše društvo je vključeno tudi veliko zbiralcev vojaške opreme, s pomočjo katerih vsako leto pripravimo več tematskih razstav. V obdobju od ustanovitve smo, na primer, organizirali: razstavo italijanskih in avstro-ogrskih odlikovanj, značk in znakov v gradu Dobrovo, v Kobariškem muzeju in v muzeju na Sveti gori, kjer smo postavili tudi razstavo italijanskih in avstro-ogrskih ročnih in tromblonskih granat, razstavo čutar in menažk ter razstavo drobnih in osebnih predmetov in predmetov, ki so jih vojaki izdelovali na fronti.

            V vojaški kostnici v Redipugliji (Sredpolje) v Italiji smo pripravili zelo odmevno razstavo z naslovom "Z bojišča v muzej". Kasneje smo jo prenesli tudi v Novo Gorico. S podobno, vendar nekoliko drugače zasnovano razstavo smo gostovali v Červinjanu (IT), ter na razstavi v Gorici (IT), ki je bila posvečena koncu 1. svetovne vojne.

            Sodelovali smo tudi na več manjših razstavah, ki so imele predvsem lokalni pomen (Kanal, Predmeja, Črniče, Dutovlje...).

OHRANJANJE NEPREMIČNE DEDIŠČINE SOŠKE FRONTE

   Evidentiranje in obnova spomenikov

            Skoraj 82 let je že minilo od znamenite 12. soške ofenzive, ki je frontno črto z bregov Soče prestavila na bregove reke Piave. Po devetindvajsetih mesecih bojev je za vojskama Italije in Avstro-ogrske ostalo zapuščeno bojišče. Vojna vihra je v Soški dolini zapustila neizbrisne sledove. Takorekoč na vsakem koraku, posebej še v visokogorju Zgornjega Posočja naletimo na kaverne, izvrtane v živo skalo, strelske jarke, oskrbovalne poti, spet drugje naletimo na porušene vojaške barake in bolj ali manj ohranjena vojna obeležja - spomenike in napise, ki govorijo o enotah, žrtvah in zmagah ene ali druge armade.

            Tako kot številne izletnike in gornike so tudi nas, člane društva, privlačile te neme priče krvavih dogodkov, saj imajo neprecenljivo zgodovinsko in izpovedno vrednost. Ta spomeniška dediščina soške fronte do sedaj, kljub svoji izjemnosti in izredni številčnosti, pri strokovnih institucijah ni bila deležna takšne pozornosti, kot bi si jo zaslužila. V Zgornjem Posočju je k temu precej prispevala težka dostopnost položajev, na katerih se nahajajo spomeniki, ob srednjem in spodnjem toku reke Soče pa bujna vegetacija, ki je v letih popolnoma prerasla nekoč golo pokrajino.

            V društvu smo se leta 1995 odločili, da se lotimo evidentiranja teh pomembnih ostalin soške fronte. Na našem območju se na terenu srečujemo s prav velikimi spomeniki, kot sta na primer tista na Peskih in planini Golobar in drugo skrajnostjo, preprostimi, v svež beton zapisanimi podpisi vojakov. Ti dve skrajnosti določata celoten spektek tipov spomenikov soške fronte. Lahko bi jih razvrstili po obliki na: napisni kamen, napisna plošča, kamnito znamenje, kamniti ali betonski spomenik, po namenu, za katerega so bili postavljeni, pa na: spomenik žrtvam (žrtvi), spomenik pomembni osebnosti, spomenik zgodovinskemu dogodku, spomenik vojaški enoti...

            Najbolje so ohranjena kamnita obeležja, medtem ko so tista, ki so narejena iz betona, v veliki meri poškodovana in potrebna obnove. Ogrožajo jih predvsem neugodni klimatski dejavniki, potresi, pa tudi vegetacija, v gozdnem pasu drevje, ki s svojimi koreninami lomi betonske temelje spomenikov. Ogroženi so tudi napisi nad vhodi v vojaške objekte ali tisti na stenah barak, saj le-te zob časa neustavljivo ruši.

            Seveda tudi tukaj ne moremo mimo človeškega dejavnika. Po drugi svetovni vojni in priključitvi Primorske k matični državi je bilo iz sovraštva do Italije namerno poškodovanih ali uničenih kar nekaj italijanskih obeležij. Danes pa sta sovraštvo zamenjali objestnost in pretirana zbirateljska vnema. Zbiranje ostalin soške fronte se je ob povečanem zanimanju za to obdobje pri nas razširilo s premične tudi na nepremično dediščino. Vedno pogosteje se namreč dogaja, da ti "pretirano vneti zbiralci" s skal ali zidov odstranjujejo in odnašajo cele in ohranjene betonske napisne plošče.

            Ogrožene so tudi plošče, ki niso več pritrjene na prvotnem mestu in čakajo boljših časov za obnovo. Na žalost pa se še vedno srečujemo tudi z namernim poškodovanjem te nepremične dediščine.

            Naš kataster spomenikov obsega že preko 500 enot, predvidevamo pa, da se na območju soške fronte nahaja preko 700 raznih spomenikov in napisov.

            Člani društva smo se lotili tudi obnove najbolj ogroženih spominskih plošč in smo jih ali jih še bomo nekaj rešili pred popolnim uničenjem. 

            Ob tem je treba poudariti, da je Društvo soška fronta Nova Gorica neprofitna organizacija, ki se financira pretežno iz članarine, država nam za našo razvejano dejavnost namenja zelo skromna sredstva.

           Obnova vojaških objektov

           V društvu smo se odločili, da sledimo tujim zgledom in začnemo z obnovo najbolj pomembnih in najbolje ohranjenih frontnih položajev in jih med seboj povežemo z zgodovinsko potjo, ki bo potekala med Škabrijelom nad Novo Gorico in Prižnico pri Plavah.

            Bojišča na tem območju so še mnoga leta po vojni zbujala spoštovanje pri tistih redkih posameznikih, ki jim je bilo usojeno, da so se iz te klavnice vrnili živi. Še danes vzbujajo srh psevdonimi s katerimi so vojaki poimenovali posamezne hribe. Kote 383 (Prižnica) pri Plavah se je prijelo ime “krvava kota”, Škabrijel pa so poimenovali kar  “gora smrti”.

            V spomin na to nesmiselno vojno, ki je pognala v smrt na tisoče vojakov iz vseh dežel tedanje Avstro-Ogrske in Italije, smo ta projekt imenovali  POT MIRU.

            Člani društva smo v preteklih letih izvedli več prostovoljnih delovnih akcij, v katerih smo že uredili avstro-ogrske in italijanske položaje na Vodicah, v kratkem pa bomo začeli z urejanjem zanimivejših odsekov nekdanje bojne linije na pobočjih Svete gore in nekaterih bljižnjih vzpetinah.

            Ko bo projekt zaključen, bodo številne informativne table, napisane v več jezikih, privabljale obiskovalce od vsepovsod. Že sedaj je zanimanje za oglede teh zgodovinsko pomembnih območji zelo veliko. Žal pa so ti objekti sedaj, z izjemo Vodic, večinoma neurejeni, brez informativnih tabel in so obiskovalci prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Poleg domačinov, ki zelo radi obiskujejo omenjeno območje, prihajajo v naše kraje tudi organizirane skupine turistov iz vse Evrope, ki jih člani našega društva radi pospremimo po nekdanjih bojiščih, kjer so pred več kot osemdesetimi leti umirali njihovi dedje.

            V prihodnosti bi radi navezali našo POT MIRU preko Sabotina na podobne poti v Italiji, proti severu pa na poti v tolminski, kobariški in bovški občini.

(Objavljeno v Vojnozgodovinskem zborniku)