4. november 2003
Podpolkovnik Stanislav Turudija
Slovenski narod, 17.8.1915
Pri majorju Turudiji, Podgora, 2. avgust 1915
Zajahal sem šarca in jezdil k majorju Turudiji. Po poti sem srečal vojake: Odkod si? Iz Dalmacije. - Vprašam drugega - isti odgovor. - Ali si že od pričetka vojne? - Da, sem! Ali malo nas je takih. V mojem vodu smo še štirje. Ali kaj se hoče, leto je dolgo. - Čitaš mu z lica žalost za padlimi tovariši. - 36 težkih spopadov smo imeli, pač mora kdo pasti ali biti ranjen. In našteva boje v Bosni, Srbiji in končno proti izdajalski Italiji. E, ako bi bile še one čete tu, to bi tekel Italijan. Neki dan je sedem Italijanov napadlo enega izmed nas, pa ga niso zmagali.
Prispel sem v kraj, kjer sem od daleč opazil majorja. Pozdravim družbo. Grem k njemu, pri njem je nekaj oficirjev. Govorili smo najprvo o italijanskem bojišču. Turudija je orisal razvoj bitke pri Plaveh in Podgori, pri Doberdobu, kateri je on prisostvoval kot poveljnik enega bataljona. Spominja se svojih izgub in italijanskih. Na stotine in stotine je ostalo mrtvih Italijanov, pri njem malo število. V poznejšem času bo mislil kdo, da so bile to bajke - smo zaključili, ali v resnici je bilo tako. Vedno sem bil prepričan, in sedaj sem istotako, da ne odločuje število. Vodstvo, prisotnost duha in neustrašenost čet, kakor so naše, potem se lahko dela čudeže, kakor jih delamo mi. - Pomislim: pri takem voditelju morajo biti vojaki hrabri. Verba movent, exempla trahunt. Naš major zna elektrizirati in pri navalu je z nami kakor vsak infanterist - tako se izražajo o njem vojaki. Ako bi hotel opisati vsa njegova junaštva, ki si jih moštvo pripoveduje, bi trajalo to dolgo. Pa kako on ceni tudi najpriprostejšega infanterista. Razume se samo po sebi, da on visoko ceni svoje oficirje. Koliko mi je pripovedoval o nadporočniku Marku Soriću. Padel je kot junak na bojnem polju, ne sme ostati pozabljeno njegovo ime.
Major Stanislav Turudija
Turudija: E, da je moj Marko sedaj tu! Spomnil se je tudi Lendića: Bil je infanterist ali v junaštvu mu ni bilo para. Ob Drini je umrl junaške smrti, predno je izdihnil je rekel: "pozdravite mi Turudija!"
Vojska se zaljubi v svojega voditelja, voditelj v vojake. - Sedaj je praktičen boj proti Italijanom - kakor pravi naš Turudija - prej je bila sama teorija. - Ko se tako razgovarjamo, pride majorju ukaz: "Z bataljonom ob 1.uri popoldne v..." Želel sem družbi bojno srečo, ošinem šarca, ali ni bilo treba, sam je tekel domov. V dvajsetih minutah sem bil v Gorici...
Peš odidem nato na Kalvarijo: Ko to pišem, mi letajo čez glavo topovska zrna in pehota je začela močno streljati...
Časnik Edinost je 14. februarja 1916 objavil sledečo novico:
Gospod major Stanislav Turudija, vsem tržaškim Slovencem znani častnik hrabrega 22. dalmatinskega pešpolka, je bil v priznanje svojih izrednih zaslug na bojišču, povišan v podpolkovnika. Čestitamo njemu in njegovim hrabrim jugoslovanskim junakom!
Časnik Edinost, 22. marec 1916:
Te dni nam je došla vesela novica o ponovnem odlikovanju junaškega poveljnika naših dalmatinskih bratov ob Soči, Stanka Turudije. Nj. Veličanstvo ga je izrednim potom povišalo v podpolkovnika. Ime Turudija je mahoma zaslovelo po celem svetu, posebno pa po naši ožji slovenski domovini, ki jo brani ta vzor vojaka, s svojimi vojaki Dalmatinci proti številni premoči verolomnih Lahov.
Ves slovenski narod čestita ljubljenemu branitelju na tem novem izrazu cesarske zahvale in milosti! Ves naš narod se tega odlokovanja tako veseli, kakor bi ga bil dobil njegov sin. Bratske vezi, ki so Slovence od nekdaj spajale s Hrvati, je sedaj kri napravila nerazdružljive.
Naj nam bo dovoljeno, da podamo kot majhen izraz svoje hvaležne vdanosti našemu narodu par črtic iz življenja junaka Turudije.
Že leta 1914 se je prehrabro bojeval na srbskem bojišču ob Drini, pri Milenkovem kamnu i. dr. in bil tam prvič odlikovan. A njegove glavne in največje zasluge si je pridobil na soškem bojišču, pri Zagori, pri Plaveh in prav posebno na Kalvariji pri Podgori, ki jo je branil in obranil vzlic peklenskemu ognju sovražnega topništva z bataljonom svojih dalmatinskih domobrancev.
Turudija je rodom iz Bosne. Služil je prej pri našem primorskem pešpolku št. 97 v Trstu. Že kot mlad poročnik je živel le za svoj vojaški poklic. Edino razvedrilo v prostih urah mu je bila šahovska igra in streljanje s sobno puško, torej zopet opravila, ki spominjajo na umstveno in ročno vežbanje bojnega razpoloženja. Če si predstavljate Turudijo kot krvoločnega, bojaželjnega orjaka, se zalo motite. Majhen, bolj drobne postave, tih in zamišljen, tako je hodil neopažen ob času miru po Trstu in le malokdo ga je poznal tedaj. A zlato srce njegovo je bilo znano v celem polku. Zlato, otroško dobro srce, ki bi žrtvovalo vse za bližnjega, ki ga je videl v stiski.
Po svoji metodi vojaških vaj na Krasu pa je bil Turudija že tedaj posebnost v polku. Poudarjal je vedno in povsod, da se mora že ob miru moštvo tako vežbati in vzgojiti, kakor bi pred njim v resnici stal sovražnik. Zato je uril svoje ljudi vedno v tihem neopaznem plazenju, v hipnem, trenutnem presenečenju sovražnika, ki ga je skušal premotiti z vedno novimi zvijačami. Njegova načela, ki so se zdela tedaj mnogim čudna in pretirana, so pokazala svojo zmagovito moč v bojih na Soči. Kakor levi zmagujejo dalmatinski junaki s sebi prirodno telesno silo z ma-čjo zvijačnostjo in gibčnostjo - ter prekašajo v njej tako zvite Lahe. Dalmatinci so kot Hrvatje že itak rojeni vojaki, a pod Turudijo so se razvili v teku devetmesečnega bojevanja v pravo vzorno pleme monarhije, ki nosi že po svojem imenu grozo in trepet v laške vrste.
Major Stanislav Turudija na risbi Ludwiga Kocha.
Stanko Turudija! Na Tvojih prsih se sveti cesarsko priznanje, red železne krone z vojno dekoracijo, od stotnika do podpolkovnika, si prispel v času, ki potrebujejo drugi zanj desetletja! Ponosni smo mi Slovenci na zunanje znake in priznanja Tvojih izrednih vrlin! A ker poznamo tudi tvoje blago srce, ki bije za našo čast in svobodo ti vračamo, veseli tvojih uspehov, s svojo bratsko srčno ljubeznijo vsak čin, vsak korak, vsak načrt ki si ga izvedel za nas in našo domovino! Stanko Turudija! Tvoje ime ne izgine več v zgodovini slovenskega ljudstva, nikdar ne ugasne spomin in ljubezen do tebe, junaka, dokler bo bilo le eno slovensko srce!
Temu v polni meri zasluženemu slavospevu, ki smo ga posneli po » Slovencu«, pridodajemo, da šteje Turudija v tržaških slovenskih krogih mnogo prijateljev in znancev, dasi je rodom iz Bosne in pravoslavne vere.
Zbrala: Katja Sedmak
Turudija i naš car
svaki puši po cigar,
od cigara pepel pada,
Italija propada...
Turudija govori:
Jeste momci gotovi,
da idemo prek Drine
tražit Srbine?
Vir:
Ilustrirani Glasnik, letnik II, številka 38 |
