31. oktober 2006
Metalec razstrelilnih cevi "Bettica".
Izšla je nova, že 8. številka revije Na fronti.
Italijanske inženirske enote v Brdih med prvo svetovno vojno
Branko Morenčič
Skoraj ves južni del Goriških Brd zavzema ravnina Preval, ki
se je ob obilnem deževju v prejšnjih stoletjih spremenila v ve
liko močvirje. Avstro-ogrska deželna vlada je z odlokom junija
1903 odobrila načrte in denar za ureditev zgornjega toka Birše
in nato izsuševanje Prevala. Dela bi morala biti končana spomladi 1914, toda prva svetovna vojna, ki se je začela poleti
1914, in razširitev vojne z italijansko napovedjo vojne Avstro-Ogrski maja 1915 sta preprečili nadaljevanje del.
V vojnih razmerah dež oziroma poplave na splošno zelo
otežujejo vojskovanje, zato je italijansko vojaško poveljstvo
ocenilo, da bi bilo treba proge in ceste zavarovati pred razdirajočo vodno silo v slučaju velikih neurij in poplav. Tehnični
urad pri italijanskem vrhovnem poveljstvu je v drugi polovici
avgusta 1915 naročil poveljstvu 3. armade naj sporoči elemente za sanacijo brežin rek, ki se stekajo v Tržaški zaliv,
to je Tera, Idrije in Soče. Konec avgusta 1915 je italijansko
vrhovno poveljstvo imenovalo tehnično komisijo osmih izvedencev, ki je v sanacijo rek in njihovih pritokov vključila
tudi reko Biršo. Vojno ministrstvo je v začetku leta 1916,
podobno je prav gotovo bilo tudi že prej, sestavilo načrt za
mobilizacijo delavcev za 51 bataljonov z 204 četami, ki so
jih potem razporedili v 47 divizij.
Drugi načrt je predvideval 53 stotnij delavcev, razporejenih
v različne enote. Na podlagi teh načrtov je bilo v Italiji v
prvem trimesečju leta 1916 organiziranih 160, v drugem 504,
v tretjem 35 in v četrtem 122 stotnij, skupno 821 stotnij, se
pravi 8210 za zemeljska dela mobiliziranih delavcev, saperjev
(zappatori), ki so bili nato razporejeni v različne vojaške enote
na celotnem bojišču od Gardskega jezera do Soče in navzdol
do Tržaškega zaliva in celo v Albanijo.
Vojno ministrstvo je konec 1916 že pripravilo načrt, po katerem
naj bi v začetku leta 1917 osnovali 171 stotnij, nato še 8 stotnij v maju, 30 v juniju in 8 v septembru, skupno torej 187 stotnij le-
tnikov 1879–1881, vendar brez razdelitve na posamezne vrste
delavcev. Vsekakor je to bilo premalo, zato so vpoklicali nove,
tako da jih je bilo oktobra pred prebojem pri Kobaridu že za
224 čet. Stotnije so vključevale vse vrste delavcev od gasilcev
do elektrikarjev, med katerimi so za nas zanimivi železničarji,
cestarji, žičničarji in urejevalci vodotokov. Vendar ni razvidno,
koliko teh pripadnikov je bilo v posameznih stotnijah oziroma ali
so bili razporejeni na južnotirolsko ali soško bojišče. Potrebno
pa je povedati, da so delavce najemali tudi na zasedenem področju in jih tudi plačevali. Prav gotovo so to bili fizični delavci
in kmetje in ne ljudje iz meščanskih vrst, ker sicer ne bi zmogli
vsakodnevnih fizičnih naporov, saj takrat ni bilo delovnih strojev, kakršne imamo danes. Vendar so bili vpoklicani tudi mlajši
moški iz vrst rokodelskih poklicev, celo komaj sedemnajstletni
fantje. Sedemnajstletni tesar Modesto D'Amore iz pokrajine Bari
je gradil ceste v Brdih. Od septembra do decembra 1916 je delal
v Kojskem in Brestju (verjetno pri postavljanju skladiščnih barak pod Brestjem), nato pa v Krminu.
nadaljevanje v reviji ... |
