9. julij 2006
Potopis z društvenega izleta na Monte Chieso.
Hoja v sicer očarljivi naravi je bila nekoliko bolj zahtevna kot pred leti, ko smo se z avtobusom pripeljali nekoliko višje, a je bila prijetna, prava pohodniška. Smo pa zato Monte Chieso osvojili še z drugega konca.
Izhodiščno mesto je torej Asiago, od koder smo se z avtobusom polagoma vzpenjali proti Ortigari. Že precej visoko smo tik ob cesti občudovali lep in velik napis 26. hrvaškega domobranskega polka. Nato se je pot kmalu odcepila: levo smo zavili na makadamsko cesto proti Monte Fornu, medtem ko se desno pot nadaljuje po asfaltu proti Ortigari. Smerokazi vse povedo. Po tej slednji cesti smo šli pred leti na Ortigaro, si ogledali še Campigoletti, nekdanje pokopališče in na koncu še Monte Chieso. Ta varianta je veliko boljša: manj je hoje, a vidiš veliko več. Predvsem zaradi tega, ker prideš z avtom veliko višje.
Nadaljevali smo torej po kar lepi makadamski cesti in se naposled napotili po njej peš, potem ko smo avtobus pustili nedaleč od Piazzale delle Saline. Spotoma smo si prebrali zanimivo ploščo, ki priča o medsebojni izmenjavi cigaret za kruh med italijanskimi in avstrijskimi vojaki v času premirja zaradi snežnega meteža v zimi 1916/1917.
Preko Monte Forna, nizkega hriba, na katerem so se borili vojaki graškega 27. pešpolka, smo dosegli majhno, zapuščeno planino Malga Pozze, na območju katere so imeli med vojno svoje položaje kranjski Janezi iz 17. ljubljanskega pešpolka. Na tej planini se levo navkreber odcepi steza za Monte Chieso in Ortigaro, vendar mi smo šli po stezi mimo planine naprej in si streljaj dlje ogledali številne ruševine 17. pešpolka. Naleteli smo tudi na dobro ohranjeno ploščo 10. kompanije nadporočnika Fuchsa. Potem smo se vrnili po isti poti nazaj in se po slabo shojeni stezi, med ruševjem, številnimi strelskimi jarki in porušenimi stavbami povzpeli najprej na nižji, kopasti hrib Monte Cucco di Pozze (tudi tega so med vojno zasedali vojaki 17. pešpolka) in nato še na vrh desno od Monte Chiese. Nedaleč pod njim namreč leži osrednja zanimivost Monte Chiese – Dolina Slovencev (Dolina degli Sloveni) z ostanki številnih hiš in z znamenito ploščo s slovenskimi verzi.
Od tu dalje je svet najlepši in hoja res prijetna. Hodimo skoraj po ravnem, po ravnih, izlizanih skalah, ki se zdijo kot kamnite plošče, položene od velikanov na lepo gorsko travo s številnimi cvetlicami. Po tej preprogi pridemo do vznožja Monte Chiese, katerega vrh je morda le še kakšnih 20 višinskih metrov nad nami. Pričakajo nas številne porušene stavbe in pa napisi v čast in spomin 17. pešpolku in princu Ottu Habsburškemu. Kdor ima rad kamen in spoštuje marljivo klesarsko delo, ima tu kaj videti. Vsekakor predstavlja eno od zanimivosti Vila Mara, sedaj popolna ruševina, a nekdaj najbolje izolirana hiša na Monte Chiesi, ki jo je zase zgradil naš inženirec, poročnik Franc Rueh. Za klesanimi kamni pa še vedno odzvanjajo njegove besede o takratnih razmerah, o ljubljeni Mari ...
Po široki, s travo obrasli cesti se povzpnemo do vrha Monte Chiese. Vmes še občudujemo znamenito skalo s slovenskim napisom o zvestobi, ki sedaj ponosno stoji pokonci. Kot smo že omenjali, je vreden ogleda predor Thurmau, ki ga je zgradil Franc Rueh, potem ko je uspel poveljniku dokazati, da dotakratni graditelj dela narobe. Na Monte Chiesi izžareva neka pozitivna energija, to sem čutil že ob prvem obisku. Ta gora je res nekaj posebnega in je poleg tega še tesno povezana z našo zgodovino. Škoda je, da je prav toliko oddaljena od nas, da se na njej ne moremo preveč dolgo muditi in jo občudovati, če hočemo še isti dan priti domov. Zato smo kaj kmalu vzeli pot pod noge in se po drugi strani Monte Chiese spustili nazaj do Malge Pozze.
Do avtobusa smo potem po makadamski cesti morali hoditi še dobro uro. Skupaj smo z mnogimi vmesnimi postanki (zanimivosti je bilo veliko!) in počitki hodili okrog 7 ur. Izlet je bil v vsem prav prijeten.
Tekst: Vinko Avsenak |
